Če smo sladkosnedi, bi se mogli, slej ko prej zavedati, da sladkor našemu telesu škoduje in bi ga omejili. Če bi se samo zavedali, da če sladkor uživamo prekomerno, telo izgublja hranilne snovi, namesto, da bi jih z hrano pridobivalo. To vam je lahko dovolj veliko dejstvo, da je sladkor slab.
Kako srečni so po eni strani lahko bili naši dedki in babice, ko so nam z grenkim priokusom govorili, da ko so bili majhni oni, pa sladkarij ni bilo, danes pa je tega v izobilju. Lahko pa bi se zavedali, da je ravno sladkor, ki ga niso imeli, povzročil, da so bili bolj zdravi kot danes mi.
Včasih tako gledam mladino in otroke, ki imajo neprestano polna usta sladkarij, veste kako je sladkor slab za naše telo, posebej če ga pojemo toliko, nič dobrega se nam ne obeta in za naše telo ni zdravo. Starši bi res morali omejiti sladkarije pri otrocih, sladkor je marsikje v hrani in dobijo ga dovolj, če jedo raznovrstno hrano.
Spominjam se ene mamice, ki je neprestano tarnala in se pritoževala nad svojim živahnim otrokom. Ta otrok resnično ni dal mira, letal je sem ter tja skozi, ni se ustavil. Ko pa sem enkrat bila na obisku pri njej, sem videla, da je problem sladkor. Ko je on odpiral te omare in neprestano jedel sladkarije, se mi je stemnilo pred očmi, nisem mogla verjeti svojem očem. Ne prestano sem razmišljala, kako mu lahko to dovoli in seveda vedela, da otrok ne more biti pri miru, saj je sladkor tisti, ki ga dela non stop aktivnega. Sprva nisem vedela, če naj kaj rečem, kajti bilo me je strah, da mi bo prijateljica zamerila, potem pa sem zbrala pogum in ji povedala. Danes je ta fant miren, simpatičen, pogovarja se z teboj, sladkor pa ni več njegov glavni obrok.