Ko sem izvedela, da imam raka, sem bila v šoku. Sploh se nisem počutila bolno. Malo utrujena, nekaj bolečin tu in tam, a nič takega, kar bi me resno zaskrbelo. Diagnoza je prišla kot strela z jasnega. In potem je zdravnica mirno rekla: Začeli bomo s postopkom kemoterapija.
Beseda kemoterapija me je prestrašila bolj kot karkoli drugega. Imela sem slike iz filmov: izpadanje las, slabost, postelja, žalostne oči. V glavi sem imela že celo črni scenarij. A ko se je začelo, sem ugotovila, da je res težko, a hkrati tudi nekaj, kar se da preživeti.
Prva kemoterapija je bila najtežja. Ne fizično, ampak psihično. Sediš na stolu, gledajo te tiste vse cevke, ljudje okoli tebe so tihi, vsak v svojih mislih. Telo je še močno, ampak duša je zlomljena. Potem pridejo prvi stranski učinki. Slabost, utrujenost, kovinski okus v ustih, izpadanje las… Vsak dan nekaj novega.
Ampak nekaj se v tebi vklopi. Neka notranja moč, ki ti reče: Greva naprej. Po tretji terapiji sem si obrila glavo. Ne zato, ker bi morala, ampak ker sem hotela prevzeti nadzor. Lasje so samo lasje, življenje je več.
Najlepši del te izkušnje? Ljudje. Prijatelji, ki so stali ob meni. Zdravstveno osebje, ki je bilo potrpežljivo, prijazno in toplo. Znanci, ki so mi poslali spodbudna sporočila.
Kemoterapija me je fizično zlomila, a psihično okrepila. Danes sem v remisiji. Ne bom rekla, da je bilo lahko, ampak vem, da me je ta izkušnja naučila nekaj zelo pomembnega: da sem močnejša, kot sem si kadarkoli predstavljala. In da tudi najtežje poti vodijo nazaj v življenje.
Zdaj gledam na življenje drugače. Ne jemljem več ničesar za samoumevno. Vsak dan je darilo, vsak trenutek z bližnjimi nekaj posebnega. Kemoterapija mi je vzela marsikaj, a mi je dala novo perspektivo. Naučila me je, da pogum ni odsotnost strahu, ampak odločitev, da greš naprej kljub vsemu.…