Nikoli ne bom pozabila, kako strah me je bilo, ko sem morala položiti vozniški izpit, sploh nisem vedela, kako bom lahko peljala avto. Že par dni prej, ko sem izvedela za dan in uro sem se začela obremenjevati z tem, kajti prvo kot prvo me je bilo strah, da ne bom znala voziti, zaradi treme, drugo kot drugo, pa da ne bom naredila vozniški izpit in bom s tem razočara starše, ki mi plačujejo ure vožnje, čeprav so me starši spodbujali in mi povedali, da če ne bom naredila ta dan, bom pa pač drugič.
A jaz sem si resnično želela narediti ta vozniški izpit, da ga ne moram delati še enkrat, ker sem vedela, da bom imela vedno večjo tremo, če bom morala vozniški izpit polagati večkrat. Ko bi ga tisti dan imela saj dopoldan, tako pa sem ga imela šele ob 13 h, še prej pa sem šla v šolo. Kakor se jaz spominjam, enostavno nisem tisti dan v šoli slišala nič, bila sem v stresu, sedela in čakala dvanajsto uro. Tako sem šla do parkirišča kjer smo bili dogovorjeni ,da se dobimo.
Pa se je začelo, usedli smo se v avto in šli. Kako je mene bilo strah, tresle so se mi roke in vem, da sem si govorila, da moram biti mirna, ker takšna vozniški izpit ne bom naredila. Vdihnila sem globoko parkrat, ko sem stala na semaforju, ker je bila rdeča luč in potem začela mirno voziti naprej. Cesta je bila dokaj prazna in nisem imela občutka, da bi karkoli naredila narobe, šlo mi je lepo. Ko sem komisiji slišala, da je rekel, da gremo nazaj, pa sem samo upala, da sem vozniški izpit naredila. Moj inštruktor mi je pomežiknil, da je vse ok in da naj le zdržim do konca, tako sem srečno pripeljala na cilj in položila vozniški izpit čisto brez kakršne koli napake.
…