Pred kratkim sem srečala znanko, s katero sva se pred časom kar dosti družili. Potem pa sva izgubili stike in nisva se več videli. Tok življenja teče dalje in na določene stvari in osebe kar malo pozabiš. Sedaj pa sva se videli po nekaj letih.
Takoj sva si vzeli čas ena za drugo in se odločili, da greva skupaj na kosilo. Ko sva tako sedeli v lepem ambientu in sva kramljali, mi je povedala, da se ji je končno uresničila želja, da bi imela svojo cvetličarno. V svojem kraju je odprla cvetličarno, ki ji je dala ime po babici. Pripovedovala mi je, da jo je bilo najbolj strah začetka, kako se bo izšlo. Dosti časa je izbirala dobavitelje, saj je hotela, da bo imela kakovostno in sveže cvetje. Ko je imela napolnjeno trgovino s cvetjem in najboljšimi lončnicami, je čakala kako se bo odvijal posel. Ko je videla, da so stranke pričele hodit k njej po nasvete, je vedela, da je njena cvetličarna na dobri poti. Spomnila sem se je, da je že takrat gledala po mestu, da je videla kje je kakšna cvetličarna, saj so jo zelo zanimale. Sedaj je postala že kar uspešna, rekla je, da ima že kar preveč dela. Sedaj jo tudi večje restavracije prosijo za dekoracije. Zelo dobra je v pripravljanju šopkov za poroke. Ob praznikih pa je sploh veliko dela.
Največji navali v cvetličarno so za Valentinovo in materinski dan. Tudi ob koncu leta pripravlja aranžmaje za na mize in v ostale prostore. Vesela sem bila za njo, da si je našla delo, v katerim je uživala. Rekla sem ji, da je za to tudi tako uspešna njena cvetličarna, ker dela s srcem. Ravno sedaj je prišla na eno izobraževanje za kadre, ker se je odločila, da bo morala zaposliti vsaj še dve osebi, ker sama ne zmore več vsega. Sedaj tudi določene lončnice sama vzgaja, kar pa ji porabi dodaten čas. Čas je tekel in kmalu sva se poslovili.
Jaz pa sem ji obljubila, da jo tudi kmalu obiščem.…