Meni šport ne predstavlja zgolj fizične aktivnosti ter tekmovanja, temveč nekaj, kar bogati moj notranji mir in dušo. Priznam, sliši se zelo čudno, a občutkov, ki jih doživljam ob določenih športnih dejavnostih, z besedami preprosti ni mogoče opisati.
V mladosti mi je šport zelo veliko pomenil. Že kot otrok, sem se namreč zelo veliko ukvarjala z različnimi športi, kar mi je pomagalo tudi pri disciplini, saj sem drugače veljala za precej razposajeno deklico, ki ji energije nikoli ne zmanjka. Oba starša sta vedela, da moram vso to pozitivno energijo usmeriti v šport, saj sta želela, da izkoristim talent, ki ga skrivam v sebi. Dolga leta sem se vrtela na teniškem igrišču in bila zelo uspešna. Zelo rada sem tekmovala, čeprav je bilo kdaj pa kdaj tudi naporno. Vse izkušnje, tako porazi kot tudi uspehi, so oblikovali mojo osebnost. Seveda pa vseh uspehov ne gre pripisati zgolj talentu, za mojimi uspehi je tudi veliko garaškega dela ter treningov, ki so na koncu poplačani z dobrimi oziroma uspešnimi rezultati.
V življenju je treba tudi izgubljati, saj prav porazi v človeku spodbudijo tisto željo po izboljšanju, kar je ključno ne samo v športu, temveč v vsem kar počnemo. Velikokrat slišimo, da so se ljudje iz porazov veliko naučili. Kot opažam, je dandanes šport tudi neke vrste terapija, ki jo določeni ljudje radi izvajajo, kadar v njihovem življenju nastopi določena stiska. Priznati moram, da sem se tudi sama ob določenih, težkih življenjskih preizkušnjah zatekla nazaj k igranju tenisa. Le da v takih primerih ni šlo za tekmovanje, temveč pogovor s samim seboj, svojimi notranjimi občutki ter vsem, kar nas bremeni. Pa naj še kdo reče, da šport ne zdravi tudi naših notranjih občutkov.
Zase velikokrat rečem, da sem presrečna, da je šport dandanes še vedno moj najbolj zvesti spremljevalec. …