Moj sin je postal odrasel in samo vprašanje časa je bilo, da bo povedal, kakšne so njegove želje. Seveda si vsaka mama želi, da njen otrok ostane v bližini, a na to ne moremo vplivati. Otroku je odprt svet in lahko gre kamor on želi. En dan pa je prišel do mene in mi povedal, da si želi narediti tečaj za voditelja čolna, ker bi rad enkrat imel svojo jadrnico. To pa me je presenetilo, ker res nikoli o tem ni govoril. A že po njegovih besedah sem ugotovila, da bo moj sin šel daleč od doma, saj smo živeli stran od morja, na drugi strani Slovenije.
Tisti trenutek sem imela dvojne občutek, bila sem vesela zanj, da bo šel delat tečaj za voditelja čolna, po drugi strani pa me je stisnilo pri srcu, ker sem začutila, da bo odšel. Morala sem se sprijazniti, da je to njegovo življenje in da lahko gre kamor želi in ne smem biti tista, ki bi mu dajala občutek krivde. Zato sem odreagirala tako je potrebno, bila sem vesela zanj, ga objela, rekla, da je tečaj za voditelja čolna super stvar, če imam to željo. Mama vedno zna odreagirati, kako pa se je takrat resnično počutilo moje srce, pa je druga zgodba.
No, moj sin je naredil tečaj za voditelja čolna in vse bolj je bil povezan z ljudmi, ki so bili povezani z morjem. Tako je poleti pogosto jadral, a še vseeno je živel v naših krajih. Prepričana sem bila, da se bo enkrat preselil in to se sem ga tudi vprašala. On pa mi je rekel, da je naredil tečaj za voditelja čolna, ker je res želel imeti jadrnico, ko pa je videl koliko je tukaj stroškov in potrebnega časa, si je premislil, raje gre z prijatelji na jadranje in se vrne v svoj kraj.…