Opornice za gleženj, če si ga poškodujete pri teku

Od malega sem bila strastna tekačica in ni minil dan, ko nisem pretekla najmanj 10 km. Potem pa življenje črta pot dalje in prišla je nosečnost, kjer sem tek opustila. Komaj sem čakala po nosečnosti, da bom spet lahko tekla, ampak sem hitro prišla do opornice za gleženj in spet lahko počivala.

Tako sem po nosečnosti začela z tekom vsa polna energije, ker pa moje telo ni bilo navajeno več takega napora, saj je nosečnost kar nekaj obdobja, me je začelo izdajati. Tako so me bolele mišice, potem pokostnica in na koncu sem si zvila gleženj. Tako sem prišla do opornice za gleženj. Takrat sem bila tako žalostna, jokala sem dneve in dneve in si govorila, zakaj sem morala biti tako nerodna in forsirati preveč svoje telo, če ni bilo še pripravljeno, če bi takrat začela trenirati in teči bolj počasi, ne bi danes imela opornice za gleženj. 

Ker pa po toči zvoniti je prepozno, sem se mogla sprijazniti, da si moram gleženj pozdraviti za prav, če še želim v življenju teči. Tako opornice za gleženj nisem dajala čisto nič dol čez dan, bilo je naporno, kajti nisem mogla voziti niti avta in morali so me voziti drugi, ko pa si enkrat odvisen od drugih je resnično zoprno.

Moje telo je tako počivalo in še ko bi lahko malo potelovadila nisem imela nobene želje, kajti želela sem samo teči. Tek je moje zdravilo za dušo in v glavi sem imela samo to, da se bo gleženj pravilno zacelil, zato opornice za gleženj nisem dajala iz noge skoraj nikoli. Če bi bilo možno, opornice za gleženj ne bi dal dol niti, ko sem se tuširala ali ko sem šla spat. 

Moj gleženj se je zacelil, opornice za gleženj ni bilo več in tokrat sem z tekom začela po pameti, počasi z večkratnim ogrevanjem in razgibavanjem. Tečem še danes vsak dan.…