Ko sem naslednjič prišla do lastnice in ji prinesla najemnino sem jo, pol ure poslušala o tem, kako se je zmotila pri naročilu nove sedežne garniture, saj je naročila napačno barvo. Kako ji je to uspelo, ne vem, kaj bo pa s tem naredila, pa tudi ne vem. Vem samo to, da zato, ker je odtenek za mikro milimeter, drugačen od tistega, ki si ga je želel, komplicira čisto preveč in to dela vedno za čisto vsako stvar. Tokrat se zagotovo ne bom zapletala v njeno zgodno, ker sem se naučila, da ni dobro, da to delam.
Enkrat sem ji želela pomagati in je tudi tisto pomoč šla narobe. Potem sem bila pa še jaz vsega kriva in od takrat naprej se tega ne grem več, ker nima smisla. Zakaj bi pomagala nekomu, ki samo išče krivca po tem, ko je sam nekaj zafrknil. In tako sem se elegantno distancirala od njenega kavča in zgrešenega odtenka, ker nisem videla nobenega smisla zase v vsem tem.
Isti dan, ko sem to poslušala, sem potem poslušala se njen glasni pogovor, najverjetneje s trgovino, kjer je kupila sedežno garnituro in se z njimi pregovarjala predolgo, na koncu pa dosegla, da ji bodo uredili reklamacijo. Verjetno bi vsak žele, da se znebi tako vztrajnega človeka, pa čeprav mora narediti reklamacijo, ki ji ne pripada. Po eni strani pa še dobro, da se ji da biti tako vztrajna, da doseže večinoma vse, kar hoče doseči. Meni se ne bi dalo. Morda bi se mi pa moralo dati in bi tako večkrat dosegla kaj, kar bi mi bilo v zelo veliko korist.